Vsi tumorji se obravnavajo kot enovrsten pojav.
Tumorji so enovrsten pojav, čeprav jih je več vrst. Kako to?
Šolska medicina meni, da je za razvoj vsake novotvorbe v osnovi kriva genetska sprememba, ki pa je v različnih okoljih lahko različna, zato pozna različne vrste bolezenskih rašč.
Z mikrobiološkega stališča pa gre vedno za kandidno glivico, ki osvaja napada različne dele telesa, ki se kandidnemu napadanju upirajo na sebi lasten način, ki odraža njihovo nalogo v telesu. Kako se organ ali vsetelesni splet brani pred kandidnim napadom, je odvisno tudi od vrste in obsežnosti ogroženega tkiva. Organ s prizadetim vezivnim tkivom se brani tako, da skuša glivično kolonijo, ki si prizadeva zasesti celoten organ, zamehuriti s pospešenim tvorjenjem celic okrog kolonije.
S tem je pojasnjena vsa histološka raznolikost novotvorb. Vendar pa tumorje, kljub njihovi histološki raznolikosti, vedno povzroča isti povzročitelj – kandida.
Kandida
To tudi pojasnjuje, zakaj se med razvojem novotvorbe nekateri geni lahko tvorijo v pretiranih količinah – tj. se namnožijo – ker se tkivo poskuša s pretirano tvorbo celic braniti. Tako telesno odzivanje je običajno in ni prav nič nenavadno, izrojeno.
Navajam primer: če se, recimo trn morskega ježka, zadre v kožo, pljučno sapnico, kost, možgane in druge dele telesa, začne telo s celično samoobrambo obdajati trn s tekočino ali gnojem, torej ga ovije v nekakšen zapredek.
Na enak način se telo brani pred kolonijo glivic, ki doseže določeno velikost – kot pred zunanjim tujkom – zato začne telo iz celic ogroženega tkiva pospešeno tvoriti bulo, da bi vanjo zaprlo glivično kolonijo.
Zato trn ali glivica lahko povzročita v različnih delih telesa bodisi adenokarcinom, osteosarkom, glioblastom itn. Ko glivice začenjo napadati telo, se pred novotvorbo brani s tvorjenjem zrelih celic okrog množeče se glivične kolonije; tako nastane nerakav tumor.
Ko se glivična kolonija krepi in izčrpava tkivo, ki ga zajeda, postajajo novonastajajoče celice vse bolj nezrele in začne nastajati rakava rašča.
Razen tega je samoobrambna sposobnost prizadetega organa odvisna od razmerja med njegovim vezivnim in tkivom, ki opravlja osnovne naloge organa, od česar je odvisna tudi rakavost novotvorbe. Manj je zdravih osnovnih celic organa, bolj je tumor rakav in hitreje osvaja preostali, še zdrav del organa.
Zato v telesu obstajajo plemenita tkiva (mišičje in živci), ki jih glivice ne morejo napasti, in preprosta vezivna tkiva. Žlezno tkivo ima zaradi svojega zapletenega ustroja nekaj lastnosti obeh skupin tkiv in do neke mere lahko zamehuri glivično kolonijo, torej se žleza pred vdirajočimi glivicami brani s tvorjenjem benignega tumorja. V ščitnici, recimo, se lahko razvije novotvorba z različno začetno stopnjo rakavosti, pri čemer ima rakavo tkivo neredko celo histološke značilnosti benignosti, kakršen je, recimo, s tekočino napolnjena gomoljasta rakava rašča, ki se je nekoč imenovala šireči se nerakav (metastazen benigni) adenom.
To je možno zaradi pojmovanja, da 'benignost novotvorbe' ne pomeni, da ne bo nikoli postala rakava. Glivične celice namreč običajno ne prodrejo skozi zaporo razvitih celic organa ali vsetelesnega spleta, vendar glivice v posebnih pogojih lahko prodrejo tudi skozi tako ovojnico.
Zato se taka novotvorba v onkologiji obravnava kot 'čudna'. Vendar se da taka čudnost zlahka pojasniti z mehanizmom glivične okužbe. Ko je žlezno tkivo izčrpano, se nerakava novotvorba začne spremenjati v rakavo.
In vedno, ne glede na vrsto tkiva, napada kandidna glivica, ki se prilagaja okolju, v katerem se znajde. Posebnosti se običajno pripisujejo različni vrsti kandide (candida albicans, krusei, parapsilosis, glabrata, tropicalis idr.), zanemarja pa se dejstvo, da imajo vse vrste kandide enega samega prednika, ki se za uspešen napad na gostitelja gensko spremeni in pretvori v to ali ono kandidno podvrsto.
