Z nabiranjem izkušenj sem spoznal, da so se različne zvrsti nešolske medicine lahko uveljavile prav zaradi nezmožnosti šolske medicine, da reši težave bolnika, ki mu, vsaj tako zgleda, bolj koristi zdravljenje, ki ga obravnava kot celostno bitje, kot pa zdravila za odpravljanje samo določenih bolezenskih znakov.
Da bi rak lahko bil glivica, sem pomislil v času, ko sem v svojo zdravniško prakso uvajal naturopatsko zdravljenje. Ko sem luskavičnega bolnika zdravil z jedko soljo, sem dojel, da so soli zdravilne zato, ker nekaj uničujejo – to nekaj so bile glivice.
Po tem spoznanju sem povezal že znana dejstva in prišel do rešitve, ki sem jo tako dolgo iskal: če neozdravljivo bolezen, luskavico (psoriazo), povzročajo glivice, morda povzročajo tudi raka, ki je prav tako neozdravljiva bolezen. To spoznanje je botrovalo vsem mojim poznejšim izkušnjam, preizkusom, izsledkom in potrditvam, ko sem brez prestanka opravljal »podtalne« raziskave, ki so me poklicno zelo izpolnjevale in mi omogočile izpopolniti zdravljenje, ki uspešno uničuje novotvorbo, torej glivično kolonijo.
Ko sem razvil domnevo o glivičnem vzroku novotvorb, se je porodilo vprašanje kako napasti glivično kolonijo, ki se nahaja globoko v telesnem tkivu, saj tam uporaba premočnih soli ni sprejemljiva. Takrat sem se spomnil, da se pri zdravljenju ustno-grlne kandidoze pri dojenčkih odlično obnese soda bikarbona, saj odpravi kandidozo v treh ali štirih dneh. Pomislil sem, da bi se morda dosegel enak učinek, če bi se močna raztopina sode bikarbone lahko uživala ali dajala intravenozno. Tako sem začel s svojimi poskusi in preskušanjem sode, ki so takoj obrodili sadove.
