Za boljšo predstavo o tem, kaj se dogaja z 'raziskovanjem', je treba na kratko opisati organiziranost enega najpomebnejših vidikov 'znanosti', zlasti 'medicinske' – objavljanje člankov, ki seznanja javnost z odkritji in izsledki preskusov. Po zaslugi strokovnih revij, kakršne so Lancet, British medical journal, New England journal of medicine, Journal of American medical society, če se omenijo le nekatere najuglednejše, se zdravniki po vsem svetu seznanjajo z najnovejšimi ugotovitvami medicine in farmakologije. Vendar ima objavljanje v strokovnih revijah še eno, življenjsko pomembno vlogo za znanost: 'objava v taki reviji osvetli vsako znanstveno domnevo v najbolj kritični luči oziroma je časovni mejnik, ko utemeljenost take domneve ocenita znanstvena srenja in javnost,« kot je razložil prof. P. Duesberg, ki na kalifornijski univerzi poučuje molekularno biologijo in je svetovno priznani izvedenec za aids.
Kdo mora presojati, ali je neko delo primerno za objavo ali ni? Takšno ocenjevanje se opravi s t. i. 'presojo primernosti s strani strokovnih kolegov'. Torej vsak članek, ki ga strokovna revija prejme, najprej oceni nekaj 'presojevalcev', torej strokovnjakov z zadevnega medicinskega področja, ki jih urednik revije zaprosi, da ocenijo kakovost članka, njegovo znanstveno točnost in izvirnost. Pravzaprav se članek oceni po tehnični plati, kar potem služi uredniku revije kot napotilo, ali naj članek priobči ali ne. Zaradi zagotavljanja pregledenosti in nepristranskosti presojanja člankopisec ne sme vedeti, kdo bo presojal njegov članek, in obratno. Tako vsaj naj bi bilo. Pravzaprav je 'strokovna presoja primernosti' nekakšna CENZURA, ki pa je dvorezna, trdi Duesberg. Kadar jo izvajajo znanstveniki brez navzkrižja koristi (tako navzkrižje je zelo redko, to je treba priznati), je njena dobra plat, da preprečuje objavljanje člankov, ki ne slonijo na znastvenih dokazih ali pa temeljijo na že ovrženih predpostavkav. Njena slaba plat pa je, da se predvsem izrablja za preprečevanje tistih novih zamisli, ki ogrožajo podmene pravoverne medicine in njene gmotne koristi.
Duesberg govori iz lastnih izkušenj: bil je zastavnoša odkritij na področju raka in aidsa, saj je prvi osamil gen, ki naj bi povzročal rakavost, in določil je genski ustroj retrovirusov (zaradi česar je bil 1986 sprejet v najuglednejšjo ameriško znanstveno združenje, Zvezno akademijo znanosti). Vendar je Duesberg zapravil obetavne možnosti uveljavljanja v svojem poklicu, ko se je uprl, kakor sam pravi, 'dogmi HIV', ki naj bi po prevladujočem mnenju povzročal aids, ker menda retrovirus HIV zmanjšuje odpornost. Duesberg pa trdi, da ni nikakršnega znastvenega dokaza, da virus povzroča aids in da so protiretrovirusna zdravila ne le nekoristna, temveč v nekaterih primerih celo pospešijo bolnikovo smrt, kar se je dogajalo v primeru zdravila AZT podjetja Glaxo.
Vendar to še ni vse. Flavia Bruna iz centra za obveščanje o zdravilih na fakulteti za farmacijo Univerze v Milanu pravi, da 'v družbi s tako zapletenimi vprašanji, s kakršnimi se srečujemo mi, pomanjkanje znanstvenosti krepi (ali naj bi krepilo) previdnost, ki uči, da se ne sme zavrniti noben učinkovit ukrep, ki lahko preprečil hudo grožnjo javnemu zdravju ali mu kakorkoli škoduje.' Toda to je utvara. Dokazano je, da večina znanstvenih revij potvarja resnico; toda če znanstvene revije zavajajo, kaj se šele lahko reče za grozljivo ugotovitev, da velika večina italijanskih medicinskih diplomantov SPLOH NIČ NE BERE? Komu oziroma čemu pa oni verjamejo? Odgovor je na pladnju: najpogrošnejšim publikacijam, ki jih spravlja v obtok farmakološka industrija. Zato je povsem nesmiselno govoriti o NAČELU PREVIDNOSTI, ki ga je pred dvema letoma sprejela Evropska skupnost, ker v Italiji ni znano, še huje pa je, da niti izvedljivo ni, saj država Italija še ni usvojila zadevno usmeritev. In tudi če bi jo, bi jo z veliko muko uresničevala, ker bi morala pristojne javne zdravstvene ustanove prisiliti, da jo sprovajajo.
